»Kako si vedel, da se bom odzvala nate, kot sem se? Videl sem sebe v tebi.«

»Mislim, da ima to veliko močnejši učinek, kot pa če bi jih posneli posebej, kako o dogajanju govorijo ločeno.«

»Kako sem začel igrati? Preprosto, hotel sem imeti violino, pa čeprav sem bil še tako majhen, da ne bi mogel igrati nanjo. A sem se odločil – izbral sem violino. Pri šestih letih sem nato začel igrati.«

»Zelo sem ponosen nanj, naredil je vse točno tako, kot sem ga učil.«

»Ponosen sem nate.«

»Takrat sem videla, da z bolniki ne bom imela težav. Vseeno jim je, kako sem oblečena in kdo sem. Pomembno je le, kakšen odnos imam do njih.«

»Pred dvema desetletjema sem imela raka dojk in vsake toliko časa se je pojavil znova, a ga vsakič premagam. To zame ni nova bitka, vem, kako se moram nanjo pripraviti, in vztrajam v boju.«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Ne vem, kako ga je dobil. Ampak sem ga opozoril, da ima agencija strog protokol komuniciranja.«